87. Slovenska Bistrica – preobražujoče se mesto

Ko z očmi potujemo po fotografijah po glavni cesti do rotovža z urnim stolpom in naprej do zvonika Marijine cerkve ter si pri tem ogledujemo fasade in strehe hiš, se na prvi pogled zazdi, da se mesto v dobrih sto letih, kolikor jih je minilo med posnetkoma, skoraj ni spremenilo. Če pa ju podrobneje primerjamo, kmalu opazimo vrsto razlik. Najvidnejša sprememba je velikost mesta, ki se je v preteklih desetletjih z izgradnjo številnih hiš in drugih objektov razširilo izven mestnega jedra daleč proti jugu, jugovzhodu pa tudi jugozahodu, ki je ostal zunaj dometa objektiva.

Primerjalni posnetki, vključeni na razstavo, ne pričajo le o mestu nekoč in danes ter o najočitnejših vizualnih spremembah, ampak odstirajo tudi pogled v spremembe bivanjskih navad in kažejo na splošno modernizacijo. Peči v posameznih prostorih so zamenjale centralne napeljave, zato so s streh izginili številni dimniki, vodovod je povzročil opuščanje, zasutje in odstranitev vodnjakov s trgov in dvorišč, antene po strehah so zamenjali kabli, lesena polkna so nadomestile klimatske naprave. Na križiščih so se pojavili semaforji in prometni znaki, prej gramozne in nato z granitnimi kockami tlakovane ceste pa je zamenjal asfalt s talnimi označbami. Z lesenimi plotovi ograjene vrtičke so spremenili v parkirišča, kajti namesto prej precej redkih vozov in kočij so se pojavili številni avtomobili. Pritličja hiš v mestnem jedru so predrli z velikimi izložbenimi okni, na pročelja so namestili svetleče napise. V preteklih desetletjih so, kot je bilo možno oceniti na podlagi podatkov in slikovnega gradiva, izginili vsaj štirje kipi, tri kapele in nekaj drugih stavb, nekatere pa so bile predelane do nerazpoznavnosti. Nesporno je, da se je mesto vseskozi spreminjalo in da se spreminja tudi v tem trenutku. Naj bodo te in prihodnje preobrazbe ne le v dobro ljudi, ampak tudi kulturne dediščine.

Simona Kostanjšek Brglez