36. Partizanska ulica nekoč in danes

Za sirotišnico in Wallandovo gostilno na vogalu Trga svobode je na vsaki strani Partizanske ulice strnjen niz hiš. Leta 1441 se ulica omenja kot Nova ulica. V njej je v 15. stoletju delovala grozdna stiskalnica. Večkrat je spremenila ime; med drugim se je imenovala Slovenska, Šolska in Vošnjakova ulica. Na desni strani ulice je niz hiš. Pritličja teh so v zadnjih desetletjih velikokrat menjala namembnost. Prva na desni je nekoč spadala k Valantovi gostilni, druga z balkonom je bila Smehova oziroma Pemičeva trgovina, tretja in četrta sta bili ob koncu 20. stoletja porušeni, na njunem mestu pa je bila zgrajena obstoječa dolga, visoka hiša. V prejšnji enonadstropni hiši je bila nekoč gostilna s »šnopspudlom«, v kateri so se zbirali člani društva pipcev, še v drugi polovici 20. stoletja pa sta bili v njej dve delavnici; Tomažičeva kleparska in Bockova električarska delavnica. Tomažiči so imeli za hišo spravljen voz za konjsko vprego. V porušeni pritlični hiši ob tej je živela družina mizarskega mojstra Ferdinanda Srimška. Srimšek, njegova žena in sestra so bili po koncu druge svetovne vojne neznano kje usmrčeni.

Zadnja na desni strani ceste je večja enonadstropna hiša s historistično fasado. V prvi tretjini 19. stoletja je bil lastnik tukaj stoječe hiše krčmar Mihael Pavlič, ki je imel veliko zemljišč tudi izven mesta, v Vrholah pri Laporju. V prvi polovici 20. stoletja sta bili tukaj mesarija in gostilna Franca Razborška, od konca druge svetovne vojne pa je v njej do leta 1975 stanoval dimnikarski mojster Stane Utenkar.

Hiše, ki sledijo, na posnetkih več niso vidne. Za Razborškovo je hiša iz sredine 19. stoletja, ki je bila pred drugo svetovno vojno v lasti družine Gumzej. Gumzej je bil Sokolaš in odličen stavbni ključavničar z vzorno urejeno delavnico. Med vojno je prostore zasedel Teger, čevljar s Trga svobode.

Naslednja je pritlična hiša z letnico 1895 na portalu, v zadnji pred veliko šolsko stavbo (zdaj Ljudska univerza), ki je v obstoječi podobi prav tako iz 19. stoletja, pa je tapetništvo Kolar. Kolarji se s to dejavnostjo ukvarjajo vse od leta 1904, ko je Josef Kolar v Slovenski Bistrici odprl tapetniško in sedlarsko delavnico. Nekoč so med drugim izdelovali sedla in obnavljali kočije.

Na levi strani ceste sta za nadstropno nekdanjo Ačkovo hišo pritlični hiši, v osnovi obe še iz 18. stoletja, a sta bili pozneje predelani. V prvi s polkrožnim kamnitim uvoznim portalom so še po drugi svetovni vojni živeli Praksi, ki so bili sodarji. V sosednji, ki ima ohranjene historistične vratnice, pa so bili Lazniki, sedlarji. Po Lazniku je z obrtjo nadaljeval Kolar. Ta družina je kasneje obrt prenesla v hišo, ki stoji malo naprej na drugi strani ceste.